Tajkuni na reaktivni pogon

Medij: Reporter Avtorji: Glucks Nenad Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Zgodba tedna Datum: 11. 05. 2009 Stran: 20

Kdo je lastnik najbolj imenitnega slovenskega letala v zasebni lasti (in se ne ukvarja z letalskim poslom) je težko ugotoviti, saj teh podatkov na Direktoratu za civilno letalstvo pri ministrstvu za promet ne razkrivajo. Največji favorit za lastnika prestižnega reaktivnega letala je Darko Horvat, tretji najbogatejši Slovenec; po lanskoletni lestvici revije Manager ima za 236 milijonov evrov premoženja v Aktivi Holdings s sedežem v nizozemskem Amsterdamu.

Horvat je zmagovalec slovenske privatizacijsko certifikatske zgodbe. S trgovanjem in telovadenjem s privatizacijskimi certifikati ter izrivanjem malih delničarjev iz svojih družb je postal prototip novodobnega slovenskega tajkuna. Slovenija je zanj postala premajhna, že pred leti se je menda preselil v London, a je tudi pogost obiskovalec Izraela, s katerim ga vežejo judovske korenine in dobičkonosni posli.

V rodni Maribor naj bi se na obisk svojcev večkrat pripeljal z uglednim falconom 2000 EX, takšnim, kot ga ima tudi slovenska vlada, vrednim od 20 do 30 milijonov evrov. Horvat naj ne bi bil le uporabnik falcona, ampak celo njegov lastnik. Ko smo skušali zadevo preveriti pri njem, smo pri Aktivi Naložbe (njen izvršni direktor je Tadej Počivavšek, v upravnem odboru pa so Anthonv Mena, Aleš Okorn in Tadej Počivavšek), katere večinski lastnik je nizozemska Aktiva Holdings, naleteli na skrajno aroganco. Dejali so, da sicer stikov s Horvatom nimajo, vseeno pa naj jim kar pošljemo vprašanja. Očitno so Horvatovi ljudje privzeli manire svojega bogatega lastnika. Tušev odleteli mustang Tudi pri Mirku Tušu, drugem slovenskem tajkunu (po premoženju je daleč prvi s 550 milijoni evrov), ki ga zanimajo najodličnejša reaktivna letala, smo naleteli na podoben odklonilen odnos. Lastnik družbe Engrotuš, v katere lasti je trgovska veriga Tuš, sije že pred nekaj leti omislil petsedežno reaktivno poslovno letalo cessna citation mustang.

Pri Tušu se predstavnici za stike z javnostjo Anji Marjetic ni zdelo vredno odgovoriti na nekaj naših vprašanj, še več, v dveh dneh je niti njeni sodelavci niso mogli priklicati, kar daje razumevanju pojma odnosov z javnostjo pri Engrotušu še poseben pomen. Pred letom dni so mediji razkrili, da je Tuš mustanga za 3,1 milijona dolarjev od ameriškega proizvajalca kupil in ga nato še pred prevzemom prodal letalskemu prevozniku, družbi Aviofun iz Libelič na Koroškem. Še pred tem je Branko Vodušek iz družbe Dialog, ki je za Tuš opravljala stike z javnostjo, izjavil, da je Tuš »obudil idejo o ustanovitvi družbe za poslovne in nizkocenovne potniške polete«.

Poznavalci so prepričani, da je AvioFun trgovskemu tajkunu zgolj posodil ime, letalo pa naj bi bilo njegova last, toda reaktivna zgodba se je očitno že končala. Lastnik AvioFuna Damijan Cehner je pojasnil, da je bilo letalo že pred dobavo prodano nemškemu kupcu za enako ceno, 3,1 milijona dolarjev. Poznavalci trdijo, da v sedanjih razmerah ni realna prodaja tovrstnega tipa letala za enako ceno, kot je bilo kupljeno pred nekaj leti. Poleg tega AvioFun na spletu to letalo še vedno prodaja. Cehner pravi, da so se za prodajo odločili tudi zaradi gospodarske recesije, saj se jim trenutno to ne zdi dobra naložba. Opozarja, da imajo težave s poslovanjem tudi drugi prevozniki. V Avstriji je šlo že več družb, ki so ponujale prevoze s poslovnimi letali, v stečaj. Oni nimajo reaktivnih letal, pač pa turbopropelerska letala, ki so tudi varčnejša. Imajo novega pilatusa PC- 6 Porter za 1,5 milijona evrov, ki ga za svoje potrebe najemajo padalci.

Za poslovne in turistične polete ponujajo šestsedežno letalo piper PA 34 seneca, vredno okoli 600 tisoč evrov. Za prevoz do Dubrovnika in nazaj računajo na osebo od 400 do 600 evrov, dolet letala je okoli tisoč kilometrov. Med drugimi se z njim za poslovne potrebe po državah prejšnje Jugoslavije prevaža tudi Mirko Tuš s sodelavci. Potnik s Forbesove lestvice Družba AvioFun je malček v primerjavi s podjetjem Linxair, daleč največjim slovenskim poslovnim letalskim prevoznikom (so tudi vodilni na območju jugovzhodne Evrope). V svoji floti imajo osem modernih reaktivnih poslovnih letal, od manjše cessne Citation CJ1 za šest potnikov in doletom dva tisoč kilometrov do dveh velikih embraer legacyjev 600, ki lahko udobno prepeljejo do 13 potnikov skoraj 6000 tisoč kilometrov daleč, tudi v ZDA. Direktor in solastnik družbe je Niki Musič, večinski lastnik pa je družba Nikouna Holdins s sedežem na Cipru. Kdo dejansko stoji za lastništvom Linxaira s floto letal, vrednih skoraj sto milijonov dolarjev, ostaja vprašanje.

Cena embraer legacvja z osnovnim paketom opreme je 24 milijonov dolarjev, drugo letalo po vrsti pri Linxairu, cessna citation excel, z osnovno opremo stane 11,5 milijona dolarjev. Cene teh letal so na svetovnem trgu izražene v dolarjih, saj je ameriška Cessna daleč največji svetovni proizvajalec, je pa cena posameznega letala vedno stvar pogajanj med kupcem in dobaviteljem. Njihova manjša letala lahko najamete za ceno od dva do tri tisoč evrov za uro letenja, velika pa za pet do šest tisoč evrov na uro uporabe. Po besedah poslovnega direktorja Ludvika Uhana ustvarijo 85 odstotkov prihodkov zunaj slovenskega trga (predvsem v državah EU, Vzhodne Evrope in v Rusiji), dobra tretjina njihovih potnikov so ruski državljani. Zgolj desetina njihovih potnikov leti kot posamezniki. Njihove stranke so večinoma poslovneži (od 75 do 80 odstotkov), sledijo politiki (od 10 do 15 odstotkov) in nato fizične osebe (10 odstotkov). Med tistimi, ki znajo dobro izkoristiti njihove prevoze predvsem na Balkanu, je prvi človek KD Group Matjaž Gantar.

Pri KD Group se sicer niso odločili za nakup svojega poslovnega letala, saj ne letijo dovolj pogosto, da bi se jim izplačalo. Naši viri pravijo, da so med strankami Linxaira tudi sedanja notranja ministrica Katarina Kresal s partnerjem Mirom Senico, poslovnež Janez Škrabec (podjetje Riko) z ženo Sonjo Poljanšek Škrabec, eden najpremožnejših Slovencev Joc Pečečnik in hrvaški premier Ivo Sanader. Linxair največ leti v Moskvo, Zagreb, Ancono, Kijev, Milano, Nico, Split, St. Peterburg, Rim, Pariz, Dunaj, Miinchen, Cannes, Ženevo, Beograd, Banja Luko, Celovec, Prištino in Podgorico. Po Uhanovih besedah so glavni razlogi za najem njihovih letal boljše izkoriščenje časa za poslovneže, možnost več sestankov v enem dnevu na različnih krajih, letenje brez prestopanj, večja varnost, zasebnost in diskretnost, mir na letalu.

Pri posameznikih gre za enake razloge ter seveda prestiž. Pri Linxairu so nam zaupali, da se z njimi vozi tudi nekdaj 26. na Forbesovi lestvici najbogatejših Zemljanov, ruski državljan. | fj Mirku Tušu je neslavno pogorel nameravani posel z reaktivnim poslovnim letalom. jfjj V zadnjih letih na 26. mestu nismo našli ruskega državljana, leta 2004 pa je bil na 25. mestu Roman Abramovič z 10,6 milijarde dolarjev premoženja (med drugim je lastnik velike investicijske družbe in angleškega nogometnega kluba Chelsea), lani pa sta bila na 24. in 25. mestu Mikhail Prokhorov (industrijalec v veji dragih kovin) in Vladimir Potanin (nekdanji Prokhorov poslovni partner). Lani sta bila »vredna« 19,5 milijarde dolarjev ter 19,3 milijarde dolarjev.

Kdo od Rusov je bil Linxairova stranka, nam seveda niso zaupali. S falconom kot svinja z mehom Za poslovne letalske prevoznike je bilo lansko leto zaradi gospodarske krize zelo težko. Poleg visoke cene denarja in goriva jih je prizadelo zmanjšano povpraševanje. V Linxairu naj bi kljub temu že v nekaj mesecih ponujali tudi medcelinske polete, in sicer po pridobitvi ustrezne licence. Z ameriške celine pa najbrž še vsaj nekaj mesecev v Slovenijo ne bo priletelo vladno letalo falcon 2000 EX, ki si ga je pred leti za vrtoglavih 27 milijonov evrov omislil nekdanji predsednik vlade Janez Drnovšek. Luksuznega letala vlada po zgražanju javnosti ni uporabljala za svoje potrebe, pač pa ga je dajala v najem, po novem letu pa se je najemna pogodba z grškim ladjarjem General Maritime iztekla. Od takrat vlada ne ve, kaj z letalom. Zdaj za drag denar (7300 dolarjev na mesec) ter visoke amortizacijske stroške stoji v hangarju v ZDA. Z ministrstva za obrambo (očitno sodi pod njihovo pristojnost) so pojasnili, da je vlada ustanovila delovno skupino, ki je ob upoštevanju ekonomskih meril obravnavala možnosti nadaljnje uporabe falcona. Odločili so se za javni razpis, na katerem bodo letalo oddali v najem.

Poznavalci se držijo za glavo, saj je trenutni trg zasičen s podobnimi letali in nihče ne bo ponudil niti približno spodobne cene. Prav tako ni čas za prodajo letala, bi ga pa lahko dali v uporabo Linxairu (pri tem so ga pripravljeni tržiti, s čimer bi znižali fiksne Linxair embraer legacy 600 24.000.000 Linxair embraer legacy 600 23.000.000 Gio poslovna aviadja cessna excel C 560 XL 7.000.000 Linxair cessna citation excel 7.000.000 Linxair cessna citation XLS 6.000.000 Linxair cessna citation CJ2+ 6.000.000 Linxair cessna citation CJ2+ 6.000.000 Linxair cessna citation CJ3 5.000.000 Limcair cessna CJ1 2.5000.000 Gio poslovna aviadja cessna citation C 550 1.800.000 Avio Fun klub Koroška pi latus PC-6 Porter 1 .500.000 Marijan Jurenec cessna U206B 300.000 Janez let partenavia P68C 250.000 Diamond diamnod DA40 250.000 CENE SO OKVIRNE, DO PRODAJE LETALA J. C.LNA ZGOLJ PRIBLIŽNA stroške zanj) ali družbi Gio poslovna aviadja v državni lasti. Za čuda se za to Pahorjeva vlada ni odločila, zato celotno breme še vedno nosijo davkoplačevalci. Pri Linxairu so pred kratkim zmagali na državnem razpisu za letalskega prevoznika z letali do 14 potnikov.

Gio poslovna aviadja, ki je po Kadu, Sodu in DSU v popolni državni lasti, je tako ostal praznih rok, tudi sicer je družba v hudih težavah. Po besedah Branka Vitamvasa, vodje prodaje, imajo trenutno v lasti dve reaktivni letali; cessno Citation C 550 S in cessno Citation Excell, tržijo pa še falcon 2000 EX. Turbopropelersko letalo Conquest so pred mesecem dni prodali. Poznavalci trdijo, da brez dokapitalizacije družba nima prihodnosti, njihov lastnik, družba Gio, pa je že nekaj mesecev v likvidaciji. Za polete jih najemajo gospodarske družbe in posamezniki, opravljajo tudi medcelinske polete. Polet Ljubljana-Beograd-Skopje-Ljubljana za en dan stane okoli sedem tisoč evrov, sprejmejo do osem potnikov. Podobno kot pri Linxairu tudi Vitamvas opozarja, da je glede vladnega falcona najslabša rešitev čakanje in plačevanje parkinga za letalo. Gio je bil zadnji dve leti uradni prevoznik vlade z letali do deset sedežev, prepričani so, da bi znali tržiti tudi letalo falcon.

Cenejši propelerski ptiči Za »navadne« ljudi so bolj od falconov in embraerjev dosegljiva manjša turbopropelerska letala, kot jih trži družba Janez let iz Ljubljane. Poleg ljubljanskega je njihovo domače letališče v Divači, trenutno pa tržijo pet propelerskih letal štirih različnih tipov (cessna 172, beechcraft 23, rocwell commander 112 in partenavia P68C). Uporabljajo jih tako za turistične kot poslovne polete največ na območju Jadrana in Italije, sicer pa letijo po vsej Evropi. Za polet z dvomotornim poslovnim letalom partenavia za štiri osebe z vrnitvijo istega dne zaračunajo: do Riminija in nazaj 690 evrov, do Piše 990 evrov, do Genove 1190 evrov, do Bastie na Korziki 1290 evrov in do Tivta v Črni gori 1590 evrov. Med strankami imajo 30 odstotkov tujcev, tako pravnih kot fizičnih oseb. Glavni razlog za najem so prilagodljiv urnik, prihranek časa in s tem stroškov. Njihove storitve občasno uporablja Ludvik Špan, lastnik znanega vulkanizerskega podjetja Špan z Brezovice pri Ljubljani. Špan je imel pred leti jadralno motorno letalo super dimona avstrijskega proizvajalca Diamonda za 125 tisoč evrov, vendar ga je prodal, novega pa ni kupil.

Pravi, da zato, ker so ob vzletišču v Podpeči pri Ljubljani težave z zgraditvijo hangarja. Špan je pilotiral sam, z letalom je med drugim obiskoval poslovne partnerje v Sloveniji in na Hrvaškem. Večkrat najame tudi štirisedežno poslovno letalo diamond DA40 v lasti družbe Dr. Nemo zaradi prihranka časa in denarja. Tudi poslovnež in hedonist Erazem B. Pintar premore manjše letalo; eurostar češkega proizvajalca, ki ga je kupil pred šestimi leti za 70 tisoč evrov. Dvosedežno letalo pilotira sam, uporablja ga zaradi gneče na cestah, prihranka časa in denarja, doleta ima od 600 do 700 kilometrov, z njim leti na Krk in za poslovne potrebe v bližnje države. Precej večje letalo ima Marijan Jurenec, direktor Pro plusa, h kateremu sodita POP TV in Kanal A. Odgovoril je, da je pred tremi leti kupil športno letalo cessna 206, stalo je 350 tisoč evrov. Uporablja ga za polete v Dalmacijo in sosednje države, predvsem za poslovne namene.

»Na ta način združim prijetno s koristnim, zelo rad namreč pilotiram, in tako prihranim zelo veliko časa, ki ga zahtevajo poslovne poti. Ura poleta stane približno 300 evrov,« je pojasnil Jurenec. Izvedeli smo da je v Sloveniji še nekaj posameznikov, ki imajo v lasti letala, dražja od njegovega, toda tržijo jih nekatere družbe, dejanski lastniki pa ne želijo biti javno znani. Okus po prestižu V Sloveniji so po podatkih direktorata za civilno letalstvo trenutno registrirana 504 letala, od tega 182 v lasti gospodarskih družb, 168 v lasti društev in 136 v lasti posameznikov. Reaktivnih je skupaj 44, od tega 34 reaktivnih letal brez propelerjev. Razen Horvata po naših podatkih nihče od Slovencev nima v lasti takšnega lepotca, turbopropelerskih letal pa lahko naštejemo na prste obeh rok. To pa ne pomeni, da si premožni Slovenci in poslovneži ne privoščijo poletov z reaktivnimi letali in se s tem vsaj nekoliko približajo bogatašem iz »velikega« sveta.