Medij: Dnevnik Avtorji: Ivelja Ranka Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Poslovni Dnevnik Datum: 01. 10. 2012
Počasnost ugotavljanja krivde poraja dvom, da je vodstvu Cerkve sploh v interesu poiskati odgovornega za mariborski finančni škandal
Ljubljana, Maribor - V soboto smo v Dnevniku na podlagi dokumentiranih pojasnil iz mariborskih krogov razkrili, kako je v mariborski (nad)škofiji potekalo odločanje pred izbruhom krize. Interna analiza dogajanj v letih, ko so se sprejemale daljnosežne odločitve, kaže, da predčasno upokojeni nadškof Franc Kramberger in po tihem umaknjeni ravnatelj (nad)škofijske uprave Mirko Krašovec nista edina odgovorna za sprejemanje odločitev, ki so nadškofijo pripeljale do poloma.
»Nadškof Stres je bil seznanjen s predstavitvijo njegove vloge v času službovanja v mariborski škofiji. Četudi se s predstavitvijo ne strinja, se o njeni vsebini javno ne želi izrekati,« so nam odgovorili s Tiskovnega urada SŠK.
Po naših podatkih je v začetku prejšnjega desetletja nadškof Franc Kramberger upravljanje gospodarskih zadev predal najprej tedanjemu pomožnemu škofu Antonu Stresu, nato škofu Petru Štumpfu in nazadnje škofu Marjanu Turnšku. Prav v tem obdobju pa so bile v okviru Škofijskega gospodarskega sveta (ŠGS), ki ga je s svojo avtoriteto obvladoval škof Stres, sprejete nekatere najbolj zgrešene odločitve, na primer odločitev, da se škofijski denar naloži v delnice Zvona Ena in se ga prevzame. Posledice so, kot je znano, hude: vlagatelji so izgubili svoj denar, zdaj pa nadškofiji grozi, da ostane brez kompleksa na Vrbanski z gimnazijo, brez Andreanuma, bogoslovja, semenišča...
Vodstvo Cerkve soodgovornosti ne namerava priznati
Kot vse kaže, sedanje vodstvo Cerkve svoje soodgovornosti ne namerava priznati, pa čeprav škofje ob marsikateri priložnosti povedo, da ni pravične rešitve brez razgrnitve resnice, priznanja odgovornosti in sankcioniranja krivcev. Ti pa morajo seveda imeti imena in priimke, kot že mesece neuspešno zahtevajo svetogorski pater Bogdan Knavs in številni slovenski duhovniki. Razkorak med besedami in dejanji potrjujejo tudi odzivi vodstva Cerkve po izbruhu afere v začetku lanskega leta.
Ko je pred skoraj dvema letoma, 20. januarja 2011, italijanski novinar Emiliano Fittipaldi v tedniku L'Espresso na podlagi stostranskega tajnega poročila vatikanskega zaupnika Gianluce Pirrede razkril neverjetne razsežnosti mariborske cerkvene polomije, med drugim podatek o 800 milijonov evrov globoki finančni luknji, je novica v Sloveniji odjeknila kot bomba. Dotlej se je namreč v javnosti govorilo o desetinah in ne stotinah "izginulih" milijonov. Mariborska nadškofija se je na pisanje L'Espressa, ki si je vatikansko poročilo po nekaterih informacijah pridobil prek slovenskih bančno-novinarskih navez, tedaj odzvala z nekajdnevno zamudo in nepodpisano izjavo. Ugotovitev v članku niso zanikali, potrdili pa tudi ne. Vztrajali so, da nadškofija ne more biti odgovorna za ravnanje povezanih družb, cerkveno odgovornost pa - prvič - vsaj delno priznali. "Dosedanje angažiranje nadškofije na gospodarskem področju se je pokazalo kot neprimerno za cerkveno ustanovo", zato bodo to spremenili, so obljubili konec januarja 2011 in priznali moralno odgovornost za "stiske prizadetih ljudi". O ugotavljanju osebne odgovornosti za škandal so molčali.
Ključno odločitev, ki je vodila v polom mariborske nadškofije, je sprejel škof Stres
Bolj jasni so bili škofje v izjavi Slovenske škofovske konference februarja 2011, v kateri so samokritično zapisali: "Dolžniška kriza gospodarskih družb, povezanih z mariborsko nadškofijo, je razkrila številne nepravilnosti pri poslovanju. Gospodarska uprava je prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov. Pri tem pa je tudi presegla svoja pooblastila. Odpovedal je tudi nadzor." Ob tem so obljubili: "Ko bodo opravljene verodostojne analize, bo vse to treba pošteno razčistiti, ugotoviti naravo in težo teh nepravilnosti in odgovornost vseh vpletenih ter jih sankcionirati."
Od te izjave je minilo leto in pol, potrdile so se skoraj vse navedbe L'Espressa, izjema je morda le previsok skupni dolg (ki naj bi znašal "le" blizu 500 milijonov evrov). Ugotavljanje osebne odgovornosti so po objavi poročila, prvič v novejši zgodovini Cerkve na Slovenskem, javno zahtevali tudi duhovniki in redovniki. A še vedno se ni zgodilo nič. Vprašanje, ki se zastavlja ob tolikšni počasnosti, če ne celo brezbrižnosti glede ugotavljanja krivde, je, ali je vodstvu Cerkve sploh v interesu, da razišče omenjene "nepravilnosti" - ki so lahko zmote v dobri veri ali načrtne malverzacije - in jasno ugotovi, kdo natanko ni opravil nadzora in kdo natanko je prevzemal prevelika tveganja. Ob tem se velja spomniti dveh navedb iz vatikanskega poročila v že omenjenem članku, ki so z današnjega gledišča še posebno zanimivi, obe pa bolj ali manj spregledani. Med drugim je v poročilu pisalo, da je "Krašovec povedal, da ni nobenih finančnih odločitev sprejel sam, temveč da je šlo vedno za skupinsko delo". Druga pa bi lahko dala bolj misliti finančnim institucijam, ki so se v pogajanjih o reprogramiranju dolgov nadejale podpore iz Vatikana. L'Espresso je namreč jasno in "preroško" zapisal: "V slovenski Cerkvi se morajo zavedati, da bodo morali odgovornost za izdano zaupanje vlagateljev in grozečo finančno polomijo nositi sami."
"Prosimo Gospoda odpuščanja za svojo ravnodušnost..."
Kdor je poslušal govor nuncija Juliusza Janusza na nedavni slovesnosti ob 150. obletnici smrti A. M. Slomška, ni mogel spregledati kritičnih tonov in dovolj jasnih sporočil slovenskim škofom. Ko je poudaril, da Slomškovo apostolsko delo spremlja osebni duh pokore, molitve in ponižnosti, je dodal: "Prav te kreposti danes pogosto manjkajo v življenju Cerkve. Ko Cerkev spominja, da je treba spoštovati božje in cerkvene zapovedi, in zahteva, da sprejmemo posledice neodgovornega ravnanja tudi s pokoro v dobro nam in Cerkvi, moramo to sprejeti. Treba je namreč popravljati napake in vsaj na ta način povrniti svojo verodostojnost. Človeško je delati napake, če pa se nočemo popraviti, prihaja to od zla." Za piko na i je dodal še misel Benedikta XVI., ki jo je ta izrekel med maševanjem s svojimi nekdanjimi študenti. "Prosimo Gospoda odpuščanja za svojo ravnodušnost, za svojo bedo, zaradi katere mislimo samo nase, na sebičnost, ki si ne prizadeva za resnico, ampak sledi svojim navadam, zaradi česar se pogosto krščanstvo zdi samo sistem navad."
Da krščanstvo ne bo samo sistem navad, lahko seveda duhovniki in škofje zelo veliko prispevajo: ko s svojimi odločitvami in ravnanjem dajejo zgled, kako ga živeti. Skladnost med besedami in dejanji je namreč brez dvoma eden od temeljnih pogojev za verodostojnost evangelijskih oznanjevalcev.
Nadškof Anton Stres se o svoji vlogi ne želi javno izrekati
"Nadškof Stres je bil seznanjen s predstavitvijo njegove vloge v času službovanja v mariborski škofiji. Četudi se s predstavitvijo ne strinja, se o njeni vsebini javno ne želi izrekati." Tako so nam na našo prošnjo, v kateri smo ljubljanskega nadškofa Antona Stresa na kratko seznanili s ključnimi ugotovitvami sobotnega članka in ga prosili, če bi bil pripravljen za Dnevnik pojasniti svojo vlogo (in vlogo drugih škofov in duhovnikov) pri sprejemanju ključnih finančnih in drugih odločitev v mariborski (nad)škofiji, odgovorili s Tiskovnega urada SŠK.
Nadškofa smo pred objavo članka seznanili z naslednjimi dejstvi in ugotovitvami: da je v letih 2000-2006 redno vodil seje mariborskega Škofijskega gospodarskega sveta in podpisoval zapisnike, pripravljal utemeljitve za finančne odločitve, imel ključno besedo pri nastavljanju finančnih izvedencev in pomembno soodločal pri odločitvi, da škofija vloži denar v delnice Zvona Ena in ga prevzame. Seznanili smo ga tudi z informacijami, po katerih je nadškofijski ekonom Mirko Krašovec v času, ko sta bila msgr. Stres in msgr. Turnšek škofa v Celju in Murski Soboti, predlagal prodajo Zvona, a škofa temu predlogu nista bila naklonjena.