Medij: Delavska enotnost Avtorji: Matoz Mateja Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 03. 03. 2011 Stran: 10
Mateja Gerečnik, dobitnica letošnjega priznanja roža mogota
Ker je želela nekaj spremeniti, je postala sindikalistka. Ker ve, da samo stokanje ne prinese sprememb, se je aktivirala. Ker je vztrajna, tudi marsikaj doseže. Ker se zaveda, da je znanje potrebno, se izobražuje (nedavno je diplomirala!) in k temu spodbuja tudi druge. Ker delavci izlaške Eti vedo, da jim bo poskušala pomagati, je v njeni pisarni vedno živahno. Predstavljamo vam Matejo Gerečnik, letošnjo dobitnico rože mogote, priznanja ZSSS za dosežek leta za enake možnosti žensk in moških.
Mateja Gerečnik prihaja iz delavske družine. Njena mama je v Eti dočakala upokojitev kot delavka v proizvodnji, oče pa je knap. »Čutim z ljudmi, z marginalci - to so zdaj že praktično vsi delavci. Živela sem z minimalno plačo, bila sem brezposelna, delala sem prek javnih del, pri privatniku na črno,« našteje svoje izkušnje, ki so jo utrdile.
»Ljudje so navajeni na nekoga čakati, da bo kaj naredil, pa s prstom kazati, iskati krivce, sebe postavljati v vlogo žrtve. Meni to ne štima. Včasih poslušam koga, ki jamra, in ga povabim, naj mi pove, kaj vse je narobe; pa ga ni od nikoder, od sindikata pa pričakuje, da bo zrihtal, da bo bolje,« začneva pogovor z Gerečnikovo o njenem sindikalnem delu. Vzela ga je zelo zares: »Zavedam se našega poslanstva: za nič mi ni žal, kljub polenom, ki mi jih mečejo pod noge.« Ta so do neke mere razumljiva, saj so imeli zaposleni v preteklosti s sindikatom v podjetju slabe izkušnje. »Bilo je veliko nepravilnosti, še več smo jih odkrili v arhivih,« pravi Gerečnikova, ki je prišla na položaj prve sindikalistke Eti Izlake pred tremi leti, in to po 1 3-letni vladavini njenega predhodnika, ki si je kar podaljševal mandat, ne da bi ga potrdil na volitvah.
Sindikalni puč